Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – bela nedelja

Pridiga – bela nedelja

Nedeljski nagovor za belo nedeljo – 19. 4. 2020

PRIDI IN POGLEJ – prvi kristjani

Eden od sošolcev, s katerimi smo bili posvečeni istega leta, že kar nekaj let deluje v tujini. Spomnim se našega prvega obiska v Nemčiji. Zelo lepo nas je sprejel in nas vodil po ogledih. Veliko časa smo namenili pogovorom. In ko je v naših razgretih debatah prihajalo do napetosti, je sošolec večkrat dejal: »Fantje, premalo časa smo na svetu, da bi se kregali.« Res, včasih so zamere daljše od človeškega življenja. Po drugi strani pa so kregarije ena sama izguba časa in energije. Zaradi njih življenje pač ni lepše. Tudi Sveto pismo ima bogato serijo odlomkov na to temo. Enega od teh srečamo danes.

V začetku Apostolskih del srečamo današnji kratek in bogat odlomek, ki opisuje življenje prvih kristjanov. Ta jeruzalemska skupnost apostolov in prvih vernikov je bila res nekaj zelo posebnega. Ko ga beremo, je skoraj kakor pravljica. Težko verjamemo, da so se prvi kristjani res tako ujeli med seboj. Vendar lahko v nadaljevanju zasledimo, da njihovo življenje ni bilo brez zapletov. Tu in tam je kdo prinašal razdor, nastajali so teološki in praktični problemi (npr. kako postanejo kristjani ne-judje, ravnovesje med skrbjo za vdove in oznanjevanjem evangelija, finančne težave …). Kljub zapletom je skupnost vernik rasla. In ko so jih začeli v Jeruzalemu preganjati, se je krščanstvo širilo še po okoliških krajih.

V čem je situacija danes drugačna od prvih časov? Skušajmo primerjati izkušnjo Cerkve, ki jo imamo, z današnjim odlomkom. Ali pa še bolje – v čem je moje življenje drugačno od življenja prvih kristjanov? Kaj so ti ljudje delali, da so se mnogi želeli pridružiti tej skupini vernikov – za razliko od danes. (Za odgovor še enkrat poglejte v današnje prvo berilo.) Ko gledam nazaj na svojo pot vere, moram priznati, da sem nekaj te iskrice prve skupnosti srečal v malih občestvih naše župnije: v naši mladinski skupini, duhovnih vajah, ki smo se jih udeleževali v zimskih počitnicah ali sredi poletja. Na naših srečanjih smo rasli v povezanosti med seboj, kakor tudi z Bogom: se pogovarjali o veri, molili. Zbirali smo se tudi pri sveti maši (včasih tudi med tednom – čemur je navadno sledil sladoled s kaplanom). Oblike pastorale so se do danes sicer spremenile. Ostaja pa nekaj pomembnih skupnih točk.

Nič ne nastane samo od sebe. Če hočeš doživeti lepoto Cerkve in naše vere, potem je treba v to nekaj vložiti: predvsem svoj čas in energijo. Nedeljska sv. maša je samo majhen delček naše hoje za Gospodom. Poglejmo prve kristjane. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. »Dan za dnem« … ne enkrat »na vsake toliko« …

Cerkev raste in se krepi tam, kjer se ljudje med seboj poznajo, se med seboj družijo in si delijo materialne in nematerialne reči. To se navadno dogaja v manjših skupinah. In velikokrat se sprašujem, kako bi vzdušje Cerkve iz mladosti, ki sem ga bil nekoč deležen, prevedel v župnijsko življenje. Je že res, da se na deželi tudi po maši ustavimo in se družimo … vendar se mi vseeno dozdeva, da kdo odide domov, ne da bi ga kdo vprašal »Kako si?«, »Kaj počneš?«, »Lepo te je spet videti.«, »Dobrodošel.«, »Pridi še kdaj.« … Še posebno rado se to zgodi tistim, ki pridejo naokoli po dolgem času. Si predstavljate, kaj se je zgodilo v Jeruzalemu, ko je nekdo prišel prvič pogledat h kristjanom?

Družiti bi se morda morali tudi v času med eno in drugo nedeljo – kot so to delali tudi prvi kristjani. Ta druženja pa niso samo klepet ob kavi, temveč tudi pogovor o veri, življenju …

Trenutno fizično ne moremo priti skupaj. Mnogi morda že kar malo pogrešate naša skupna srečanja. In to je dobro. Čas izolacije je lahko čas za razmislek o tem, kako kot Cerkev na Rečici živimo. In prav današnje prvo berilo je lahko dobra iztočnica za naš razmislek. Ni dovolj namreč, da o življenju župnije razmišlja samo domači župnik. O tem moramo razmišljati vsi. Kako želim si, da bi odprli srca Svetemu Duhu in prisluhnili, kam nas vabi in vodi! In če slišite kak njegov namig – ne držite ga zase. Vsekakor bom vesel, če pride tudi do mene.

Svetopisemski odlomki:

1. berilo: Apd 2,42-47                 psalm: Ps 118,2-4.13-15.22-24

2. berilo: 1 Pt 1,3-9                    evangelij: Jn 20,19-31