Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – 2. velikonočna nedelja

Pridiga – 2. velikonočna nedelja

26. 4. 2020

PRIDI IN POGLEJ – za mizo

Ob današnjem evangeljskem odlomku bi lahko rekli, da se za mizo dogajajo čudovite reči. To dobro vemo še posebno takrat, ko lačni sedemo k mizi polni dobrot. Tako preprost izdelek mizarjev postane tako nepogrešljiv del opreme naših domov. Miza ni samo kraj, kjer jemo, temveč tudi kraj srečanja. Svete maše prvih kristjanov so se dogajale doma, ‘za mizo’. S to razliko, da se po domovih niso zbrali samo člani istega gospodinjstva, temveč vsi tisti krajani, ki so bili krščeni. Sveti maši pa so preprosto rekli lomljenje kruha. Jezus je pri zadnji večerji vzel kruh, izrekel zahvalo, ga razlomil in dal učencem. Lomljenje kruha je ključni del obreda, če hočemo vsi imeti nekaj od njega.

In današnji evangelij je nekakšen Lukov poizkus opisa svete maše, ki ga je zelo spretno vtkal v pripoved o dveh razočaranih Jezusovih učencih, ki odhajata domov, ker so se jima podrle sanje (Jezus je že tretji dan v grobu), učencem pa se je po njunem mnenju od žalosti verjetno skisalo v glavi (pravijo, da je vstal iz groba). V njuni situaciji se jima pridruži Jezus, ki mu povesta o vsem, kar se jima dogaja v življenju. (To je prvi del maše). Nato prevzame besedo Jezus in začne razlagati starozavezne prerokbe o Mesiju. (To bi bilo besedno bogoslužje s pridigo). Za razliko od besednega bogoslužja in župnikove pridige je Jezusovo razlaganje Božje besede trajalo kar tja do večera. In za razliko od povprečnih pridig iz ambonov učenca nista dremala, ampak jima je gorelo srce. Ko v gostišču sedejo za mizo in naročijo nekaj za pod zob, Jezus vzame kruh, se zanj zahvali, ga razlomi in jima ga da. (To bi bilo evharistično bogoslužje.) Nato odideta nazaj v Jeruzalem, od koder sta se prej umaknila. (‘Pojdite v miru’ …)

V času izrednih razmer mnogim kristjanom doma in po svetu manjka stika s pravim lomljenjem kruha. Preko zaslonov smo povezani s mizo, na kateri duhovnik lomi kruh. Vendar pa do tega kruha ne moremo in morda se zaradi tega kdo počuti prikrajšanega za srečanje z Gospodom – kot nekakšen duhovni post. Vendar bi rekel takole: današnji čas je izredna priložnost, da se zavemo pomembnosti prve mize, s katere se hranimo pri sveti maši: mize Božje besede. Cerkev veruje, da je Bog sam navzoč med nami, ko se v Cerkvi bere Božja beseda. ‘V Cerkvi’ pa ne pomeni v stavbi, ki ji rečemo cerkev, temveč tam, kjer se kristjani družijo v molitvi, branju … Tega si tudi ni izmislil kakšen papež ali kak cerkveni učenjak, temveč sam Jezus, saj je sam rekel, da kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, je on sam sredi med njimi. Biti zbran v njegovem imenu pa verjetno lahko razumemo tudi časovno, ne zgolj lokalno. Je Jezus med nama, če moliva po telefonu? Je Jezus med nami, če molimo v živo preko ekranov? Seveda je, saj smo zbrani v njegovem imenu. Med ogledom napete kriminalke in med telefonskim pogovorom (‘čvekom’) o tisti sosedi, ki je rekla to pa to … pač ni Jezusa med nami.

Brati Božjo besedo je posebna vrsta molitve. Brati Božjo besedo pomeni prisluhniti, kaj Bog govori. In če si uspemo povedati, kaj od prebranega odmeva v meni, smo drug z drugim delili košček kruha, ki je nahranil moje srce. Razmišljati ob Božji besedi in se o njej pogovarjati pomeni lomiti kruh Božje besede. In s tem kruhom se hranijo naši bratje in sestre reformatorskih Cerkva od 16. stoletja dalje. In kljub temu, da njihovo bogoslužje ni lomljenje kruha kot ga poznamo katoličani, se njihova vera hrani in raste že stoletja zgolj ob Božji besedi. In mnoge teh Cerkva so izredno rastoče skupnosti vernikov, ko na drugi strani mnoge župnije izgubljajo svoje člane. Tako so prav takšne skupnosti vir navdiha in prenove katoliških župnijskih občestev. (Npr. evangeljski kristjani iz ameriškega okolja – Evangelical Christianity – kar ni isto kot evangeličani.)

Skratka branje in premišljevanje Božje besede pri sveti maši in po njej je zelo pomemben del maše in našega življenja. Temu smo v januarju posvetili sklop nedeljskih nagovorov. Sedaj pa je idealen čas, da te spodbude spravimo v življenje. Idealen čas je, da tudi med tednom pogledamo v Sveto pismo, ob njem premišljujemo, se sprašujemo in o njem pogovarjamo. Saj kadar to počnemo skupaj v Jezusovem imenu, je on sam med nami in nas poučuje … kot učenca na poti v Emavs. In morda ga sprva ne bomo razumeli, a počasi nam bo odpiral oči in naše srce bo gorelo, ko nam bo razlagal resnice o življenju …

Svetopisemski odlomki:

1. berilo: Apd 2,14.22-33
psalm: Ps 16,1-2.5.7-11
2. berilo: 1 Pt 1,17-21
evangelij: Lk 24,13-35

Odpev za k psalmu: