Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – 6. velikonočna nedelja

Pridiga – 6. velikonočna nedelja

17. 5. 2020

V današnjem odlomku iz Petrovega pisma slišimo zanimivo spodbudo oz. opomnik: naj bomo vedno vsakomur pripravljeni razložiti razloge našega upanja.

Peter izhaja iz izkušnje Jezusovega vstajenja, prihoda Svetega Duha, ki je v življenje apostolov in drugih učencev prineslo takšno spremembo v mišljenju, življenju, vidno iz njihovih dejanj, neustrašnem oznanjevanju Jezusovih del … Skratka ljudje, ki so bili v stiku s kristjani, Jezusovimi učenci, so videli, da imajo v sebi neko upanje, nekaj, kar pri drugih niso opazili. Zato Peter opominja, naj bomo vedno pripravljeni povedati, zakaj smo drugačni, kaj je v nas takšnega, kaj so naši razlogi za upanje.

Upanje: v hebrejščini yakhal (kar pomeni čakati) in qavah (izhaja iz qav – vrv, ki se pod napetostjo strga in nastane olajšanje). Kmet, ki poseje seme, čaka, da zraste. Preroki so pričakovali Gospodovo rešitev. Pogosto je upanje prerokov nekje drugje, kot v trenutnih življenjskih razmerah. Optimizem išče dobro rešitev iz trenutnih razmer. Biblično upanje pa je globlje. Preroki so izbrali upanje in zaupali Gospodu, čeprav ni bilo videti nobene pozitivne možnosti. Temelj njihovega upanja pa so bili veliki dogodki iz zgodovine odrešenja.

Ko beremo Novo zavezo, se pred našimi očmi slika izpolnitev pričakovanja iz Stare zaveze. V Jezusu Kristusu se izpolnjujejo starodavne prerokbe. O tem govorijo Jezusova dela in njegovo učenje. In ko njegovi učenci doživijo ‘slepo ulico’ – ko Jezusa položijo v grob in ni nobene človeške rešitve več, Bog na nov način pokaže, kar so Izraelci tolikokrat izkušali v zgodovini: naš Bog je velik, zvest svojim obljubam in blizu svojim. To so v živo doživeli njegovi učenci in o tem so govorili ljudem. Ko so učenci doživeli Jezusov odhod k Očetu (vnebohod), njihova srca niso potonila v žalost, temveč v izpolnitev upanja, ki ga ubesedi Janez v današnjem evangeliju: »Ne bom vas zapustil, sirot.« Jezus pošlje Svetega Duha, ki učence okrepi in razsvetli. V njihovih srcih pa tli upanje, da se bodo nekoč zopet srečali z Gospodom, ki prihaja.

Kaj nas ta razmislek o upanju želi naučiti? Pomislite, kako so se v preteklem mesecu izpolnjevale Jezusove besede »ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam.« Se vam zdi, da ste v času zaprtju cerkva celo za največji praznik ostali sami, da je Bog zapustil svoje ljudstvo? Če ste ta čas tako doživljali, potem je skrajni čas, da začnete brati starodavne zgodbe zgodovine odrešenja in obujate spomine na velika Božja dela v zgodovini. Ob njih pa gledate svoje življenje in obujate spomine na velika Božja dela v vašem življenju.

Če pa ste doživljali v tem času, da vam je Bog morda še na poseben način blizu tudi v vsakdanjem življenju (ne samo tisto uro med mašo), potem pa je pravi trenutek, da še enkrat preberete današnji psalm in s psalmistom vzklikate: »Vzklikajte Bogu vsi na zemlji, pojte slavo njegovemu imenu, slavite ga s hvalnico. Recíte Bogu: »Kako veličastna so tvoja dela!«

In na koncu ne pozabimo, da če nas bo kdo gledal čudno in vprašal, zakaj je neko nerazložljivo veselje ali upanje v vas, mu to na prijazen način tudi povejte, kot spominja Peter v današnjem berilu: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.«

1. berilo: Apd 8,5-8.14-17
psalm: Ps 66,1-3.4-5.6-7.16.20
2. berilo: 1 Pt 3,15-18
evangelij: Jn 14,15-21

Več o svetopisemsekem upanju: tukaj.