Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – misijonska nedelja

Pridiga – misijonska nedelja

1. berilo: Iz 45,1.4-6
psalm: Ps 96
2. berilo: 1 Tes 1,1-5
evangelij: Mt 22,15-21

Prava mera

Pridiga za 29. nedeljo med letom, 18. 10. 2020

Tako, pa se spet ne moremo videti v živo, kar zopet prinaša nove izzive, kako ostati med seboj povezan in ostati v stiku tudi z Gospodom.

In zanimivo je, da je prva nedelja brez rednega občestva pri sveti maši prav misijonska. Bog ima res smisel za humor. Poglejmo, zakaj.

Ste se kdaj skušali vživeti v prve misijonarje v Afriki ali morda še bolje v Ameriki? Noben bel človek še ni bil pri ljudeh, ki jih bo srečal. Prvič vidi nove kraje. Ne pozna jezika ljudi in oni njega. Gotovo so bili do misijonarja nezaupljivi. Verjetno tudi kdaj v negotovosti in strahu za življenje. Prva stvar v njihovem delu po vsej verjetnosti ni bilo oznanilo o Jezusu in Božji veličini. Najprej je bilo treba poskrbeti za osnove: pridobiti si zaupanje, spoznati te ljudi, postati njihov prijatelj, jim ‘zlesti pod kožo’ … Potem enkrat pride na vrsto oznanilo o Bogu. Takšno misijonsko poslanstvo je bilo za pogumne in drzne misijonarje.

Danes je misijonski poklic precej drugačen. Misijonske postojanke stojijo že nekaj generacij, ljudje misijonarje poznajo, o njih pripovedujejo svojim otrokom, pri njih se mnogi izšolajo, kar jim omogoča boljše možnosti za normalno življenje, pri misijonarjih iščejo takšno in drugačno pomoč. In pri misijonarjih se raste v veri in krepi odnos z Bogom.

Več kot očitno je, da so misijonarji od nekdaj morali skrbeti za osnovne človeške potrebe in ljudi voditi k Bogu. Brez tega ravnovesja misijonska postojanka postane karitativna, šolska ali zdravstvena postaja, ne pa misijon. In obratno, brez del ljubezni do bližnjega misijonska postojanka postane center fanatičnega pridigarja, ki govori eno in dela drugo. Potrebno je pravo ravnovesje.

In ravno o tem govori Jezus v zvitem vprašanju, ki mu ga zastavijo v današnjem evangeliju: »Ali se sme cesarju dajati davek ali ne.« Jezus sicer odgovarja na zelo konkretno zvito vprašanje, hkrati pa za vse čase do konca sveta jasno pove, kakšno mesto mora imeti Bog v našem življenju. V življenju je treba poskrbeti tako za osnovne stvari (in včasih še malo za luksuz) kakor tudi za nebeške. Negotovi in napeti časi so zopet lahko priložnost za vprašanje o mojem življenjskem ravnovesju: kaj v življenju cenim? V kaj vlagam svoj čas in moči? Za kaj trošim prislužen denar? Kakšno mesto imajo dela usmiljenja, skrb za uboge med nami in po svetu? Kakšno mesto v mojem dnevu/tednu posvečam duhovnosti? Kaj mi v življenju manjka? … Skratka postavimo na tehtnico svoje življenje in tehtajmo, če res damo Bogu, kar je Božjega in temu svetu, kar je njegovega.

V odnosu do misijonov pa ne pozabimo, da misijon ni samo v Afriki in v deželah z revščino. Tam je mnogokrat versko življenje bolj živahno kot na ‘krščanskem’ Zahodu. Misijon se dogaja v naši okolici. Kakor so misijonarji nekoč čutili močno željo po oznanjevanju evangelija ljudem na drugih celinah, tako moramo danes mi v sebi začutiti željo, da želimo z drugimi deliti izkušnjo o Bogu. Pa nimam v misli kakšnih včasih že čudnih nadnaravnih doživetjih, temveč čisto preprostih izkušenj, kako sem v vsakdanjem življenju začutil Božjo bližino in varstvo; kaj je Bog prinesel v moje življenje. Takšnih misijonarjev potrebuje Cerkev danes. In to nalogo imamo vsi. »Cerkev je misijonska, ali pa je ni,« je dejal eden od mojih profesorjev na fakulteti. Tudi na tem področju bomo kot skupnost verujočih morali dati Bogu, kar je Božjega in cesarju, kar je cesarjevega. In ne čakati, da bodo ljudje kar sami od sebe prišli bližje k Bogu.

Svetopisemski odlomki: