Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – 30. nedelja med letom

Pridiga – 30. nedelja med letom

Zapoved ljubezni

Duhovna misel za 30. nedeljo med letom, 25. 10. 2020

Kako težek dan! Že od vsega začetka se je moral Jezus ukvarjati s skupinami verskih voditeljev, ki so ga ves čas preizkušali in lovili vsako njegovo besedo, da bi ujeli kakšno napačno iz njegovih ust. Najprej veliki duhovniki, nato pismouki in potem še farizeji, ki so jim sledili še saduceji. Ko le-te prisili k molku, pa zopet pridejo na sceno farizeji. Jezus pa ves čas skuša ljudi učiti, vključno z ‘duhovno slepimi in hromimi’, ki so se tokrat zbrali okoli njega.

In kakšna ironija: pred Jezusom se pojavi cela parada pomembnežev, ki ga skušajo ujeti v past, namesto, da bi ga vprašali, kako bi lahko bolje poskrbeli za svoje ljudi. Njihova dejanja pokažejo, kako zelo slepi so, in kako ne vidijo, kaj zares pomeni ljubiti Boga (Jezusa) in svojega bližnjega (ljudi okoli sebe). Seveda jih ne smemo preveč postavljati v žarišče in jih označevati za zlobne in podobno. Vsi mi od časa do časa spregledamo priložnosti, ko bi lahko pokazali ljubezen in to celo takrat ko se takšne priložnosti pojavijo direktno pred našimi očmi.

Zakaj se nam to dogaja? Delno verjetno zaradi tega, ker ne razumemo povsem dobro zapovedi ljubezni. Hitro se nam lahko zgodi, da ljubezen do Boga reduciramo zgolj na obisk maše, svoje urnike za molitev ali še kakšne druge zahtevne prakse, ki jih prinese tradicija iz preteklih obdobij. Ko pa gre za zapoved ljubezni do bližnjega, se hitro lahko ulovimo v past ‘razločevanja’ kdo je moj bližnji (in kdo to ni). Mogoče sozakonca še prepoznamo za bližnjega, sodelavca, ki vedno znova (po navadi ob najbolj neugodnih trenutkih) najeda in teži, pa ne. Ali pa za bližnje štejemo najbližje sorodstvo, priženjene žlahte (snahe/tašče), ki vedno rada ponudi kak nasvet (če smo to želeli ali ne), pa ne štejemo med bližnje. Če malce karikiram.

Jezus je prišel, da bi pokazal tudi na našo brezbrižnost, ki včasih leži v naših srcih, ko smo nezmožni ljubiti po Božje. Vendar se ne smemo ustaviti ob tem. Jezus ni prišel, da bi svet obsodil, ampak odrešil. In vesela novica je v tem, da je kljub našim slabostim Jezus daroval samega sebe za nas, da bi imeli v njem polnost življenja in močen zgled, ki nas vedno znova vabi, da ga posnemamo.

Sprašujmo se iz dneva v dan, kako sem danes živel ljubezen do bližnjega, kako sem sočloveku pokazal, da mi je mar zanj … in drugo vprašanje – kako sem danes živel ljubezen do Boga? In morda na koncu odkrijem, da sta zapovedi med seboj tako zelo povezani kot pljučni krili; ne moremo dihati zdaj z desnim, zdaj z levim krilom, ampak samo z obema naenkrat.