Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – vsi sveti

Pridiga – vsi sveti

Vsi sveti

Pridiga za 31. nedeljo med letom – vsi sveti, 1. 11. 2020

Praznik vseh svetih letos pade kar na nedeljo, kar sicer malce preseka tok odlomkov iz evangelija po Mateju. Zato bi se danes rad ustavil pri prazniku samem, oz. pri dveh vidikih današnjega praznika vseh svetnikov – živem delu in pokojnem delu.

Pa začnimo pri živih. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se škofje iz vsega sveta zbrali v Vatikanu na t. i. koncilu. Ko je v zgodovini prišlo do pomembnih vprašanj znotraj Cerkve, so se zbrali apostoli (oz. škofje, nasledniki apostolov) na t. i. koncilih, kjer so molili in razpravljali o perečih vprašanjih. Verujemo, da jim je Sveti Duh pomagal iskati pravo pot in dajal navdiha. In tako se je nazadnje zgodilo v šestdesetih letih. To so bili namreč tudi družbeno prelomni časi. Dolga tradicija krščanske kulture se je začela na Zahodu počasi poslavljati in Cerkev je morala premisliti, kako se odzvati na potrebe in zahteve sodobnega časa in predvsem kako sodobnemu človeku oznanjati evangelij. In dva ključna poudarka koncila sta: splošen klic k svetosti in misijonu/oznanjevanju.

Malce bi se ustavili pri prvem – splošnem klicu k misijonu. Preprosto rečeno to pomeni, da smo vsi ljudje poklicani k svetosti. Na to me je včeraj spomnil napis na oznanilih: »vsi sveti« – da, vsi moramo biti sveti. Zakaj je koncil to poudaril? Pomislite, kdo so imenitna imena ljudi na krščanskih koledarjih? Včasih so to kakšna znana svetopisemska imena (Janez Krstnik, Marija …), nato najdemo množica raznih papežev (npr. Gregor), škofov (Martin), duhovnikov (Janez Vianey), redovnikov (Frančišek, p. Pij), redovnic (Klara). Preprosti ljudje, ki niso živeli posvečenega življenja pa se večinoma znajdejo med mučenci (Kancijan, Kancij, Kancianila). No, nekaj je izjem, saj se med vrsto svetnikov v koledarju znajdejo tudi kakšni družbeno pomembni ljudje (plemiči, kralji …)  in tudi kak preprost človek – vendar je teh za veliko manjšino glede na število ostalih svetnikov. Človek skoraj dobi vtis, da je svetniško poslanstvo namenjeno večinoma posvečenim. Posvečeni so izbrali poseben način življenja in zaradi tega naredili tudi kakšno odpoved (npr. družinskemu življenju). Koncil pa je jasno povedal, da zadnji stavek (ta reč z odpovedmi) nima nobene veze s svetništvom. Vsi smo poklicani k svetosti. Tako poročeni, tako otroci, tako ovdoveli, tako posvečeni itd. Vsi. Vendar vsak na svoj način, svojemu življenjskemu poklicu primerno. Duhovnik bo svoj klic k svetosti živel na svoj način. Nekdo, ki ima družino, bo spet svoj klic k svetosti živel na drugačen način. Bolestno napačna je misel, da poročeni niso poklicani k svetosti in da je to naloga posvečenih, ki so se (‘nadčloveško’) odpovedali vsemu in šli za Gospodom. VSI smo poklicani k svetosti, le naša pot in izrazi svetniškega življenja so različni, saj so tudi naša življenja različna.

Kaj torej pomeni biti svet? Kaj je svetniško življenje? To lepo opiše današnji evangelij. Gre za t. i. blagre iz Jezusovega velikega govora na gori v začetku Matejevega evangelija. Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor žalostnim (ker bodo potolaženi), blagor lačnim in žejnim pravice, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor miroljubnim, blagor zaradi pravice (in evangelija) preganjanim … O vsakem bi se lahko ustavili in na dolgo in široko razmišljali. Osem jih je, do prihodnje nedelje pa je sedem dni … vsaj o enem na dan lahko razmišljamo v tem tednu in se sprašujemo, k čemu nas posamezen Jezusov stavek vabi in kaj to pomeni za moje vsakdanje življenje in mojo rast v svetosti. Za razmislek pa si vzemimo celoten stavek, ne samo polovičko, kakor sem jih naštel zgoraj (Blagor ubogim v duhu, ker … [ima nadaljevanje]). Poglejte v peto poglavje Matejevega evangelija za celoten odlomek.

Drugi del praznika pa se tiče nebeške množice svetnikov. Danes praznujemo spomin na vse, ki so že pri Bogu. Spominjamo se vseh, ne samo tistih, ki so napisani na raznih koledarjih. Zato je današnji dan praznik in ne dan žalovanja. Zakaj praznik? Razmišljajmo takole: če so naši rajni že pri Bogu, potem so dosegli svojo izpolnitev, največjo možno srečno, svoj cilj. In če so že pri Bogu, potem lahko v svojem slavljenju nebeškega Očeta rečejo še kakšno dobro besedo za nas, ki smo še na tej poti. Mi sicer v teh dneh pogosto molimo za rajne. Vendar če kdo potrebuje molitev, smo to mi, ki smo še na zemlji … zemeljski Cerkvi včasih rečemo tudi vojskujoča se Cerkev. Nebeščani so v miru, bojujemo pa se mi, ki smo na zemlji. Nas želi sovražnik spraviti na stranpot, oddaljiti od Boga, skregati s sočlovekom … Mi potrebujemo vso potrebno pomoč iz nebes, da ostanemo na pravi poti. Naši poveličani bratje in sestre so že pri Bogu in bodo tam vso večnost. In prav tí naši sveti bratje in sestre so nam lahko s svojim dobrim zgledom (gotovo je takšnih zgledov malo morje) in svojo priprošnjo pri Bogu v veliko pomoč v naših vsakodnevnih bitkah.

In če je kdo žalosten, da v teh dneh ne more na grob, da ‘obišče svoje najdražje’, bi želel spomniti na to, da naših dragih ni v grobovih. Tam je le nekaj ostankov njihovih teles … pepela, kosti … Naši dragi so pri Bogu. Tam je njihov dom. Tega ob (pretirani) skrbi za grobove, svečah, cvetju in drugih okraskih ne smemo pozabiti. Res pa je, da če človek nima zaupanja v Boga in vere v večno življenje, mu ostane le še ta svet … in posledično skrb za grob.

Vesela novica evangelija pa je drugačna in želim vam, da jo v vsej globini ob današnjem prazniku dojamete in zaživite. Kristus je za nas trpel, umrl in vstal od mrtvih! (In slednje diši po nebesih.)