Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – zahvalna nedelja

Pridiga – zahvalna nedelja

Zahvalna nedelja

Pridiga za 32. nedeljo med letom, 8. 11. 2020

Vsi verjetno poznamo tisti dogodek iz Jezusovega življenja, ki ga opisuje evangelist Luka, ko deset gobavcev prosi Jezusa, da jih ozdravi. In ko po poti doživijo ozdravljenje se zgolj eden vrne in se mu zahvali. To je evangelij, ki bi nas na današnjo nedeljo opominjal na hvaležnost. Vendar ga ne bomo slišali po naših cerkvah. Evangelij, ki ga bomo slišali govori danes o čisto drugi kreposti in sicer čuječnosti.

Edino, kar imata odlomka skupnega je število deset. Pet deklet je pripravljenih; sabo imajo vse, kar potrebujejo. Pet pa je nespametnih, ki imajo svetilke brez olja – danes bi imele sabo telefone, vendar prazno baterijo. In kakšne veze ima drža pripravljenosti z zahvalno nedeljo? Poglejmo.

Pomislite, ali nismo malce čudni. Ko nam gre dobro in imamo polno vsega, se redko kdaj zavedamo, kako srečni smo lahko. Ko pa nenadoma nečesa nimamo več, se presneto dobro zavedamo, kako nesrečni smo in kako si zelo želimo, da tisto spet imeli. Ko pa nekaj spet imamo, hitro pozabimo, da bi se lahko zgodilo, da tega lahko ne bi imeli. Preprosto pozabimo na hvaležnost Bogu in ljudem za dano reč, za dani trenutek.

Koliko nas je bilo lani takšen čas v srcu hvaležnih, da lahko gremo v nedeljo normalno k maši? Koliko šolarjev je bilo lani takšen čas hvaležnih, da lahko sedejo na avtobus in se odpeljejo s sošolci in prijatelji v šolo? Koliko ljudi je bilo hvaležnih, da ob lepih vikendih smejo po razgled v hribe ali gore izven naše občine? In podobno. Ko pa vsega tega nimamo, bi si želeli, da bi bile stvari spet po starem. Ko pa bo vsaj za silo možno imeti stvari ‘po starem’, pa bomo hitro spet pozabili, kako posebni so ti trenutki in kako hvaležni smo lahko zanje.

Mislim, da nam današnji evangelij s svojo zgodbo o pametnih in nespametnih dekletih želi pomagati, da bi postali boljši in se rešili te razvajene, nehvaležne življenjske drže. Menim, da se nehvaležnost za dani trenutek včasih preprosto zgodi zato, ker nismo pozorni. Prepustimo se teku dogodkov, uživamo v lepih trenutkih do te mere, da pozabimo na bistveno. Manjka nam ta drža pripravljenosti, pozornosti. Nekje globoko zadaj v vseh miselnih procesih bi moral biti še proces za pozornost, ki bi nas med tekom dogodkov spominjal na hvaležnost ali na minljivost dogodkov, če nam je ljubše. Takšna drža se ne pojavi kar sama od sebe. Treba se je v tem uriti.

Za začetek se vsaj ob večerni molitvi vprašajmo, kaj nam je bilo danes dano doživeti. In obudimo hvaležnost. To kratko vajo lahko naredimo tudi večkrat na dan. Mimo grede, ste že kdaj slišali, da ob 12. uri zvoni v zvoniku? No, to se dogaja zato, da bi se sredi dneva za hip ustavili pri svojem delu in pomislili na Boga – morda tudi zato, da bi rekli hvala za dopoldne in vse, kar sem lahko doživel. Na zahvalno nedeljo (ali kakšen dan med tednom) pa se lahko čisto načrtno vadimo, da bi se čim večkrat na dan spomnili, da so vsi trenutki dneva minljivi in prav tako vse, kar imamo in doživljamo. Ob tem pa obudimo v srcu hvaležnost – »Hvala, ti Bog.« Ne pozabimo reči hvala tudi ljudem okoli nas. Morda se nam bo zdela takšna vaja sprva nekoliko čudna. Ob koncu dneva pa človek ob takšni vaji vidi, kako poln dan je preživel in kaj vse mu je bilo dano doživeti, imeti, videti, slišati … Pozorno srce bo opazilo tudi čisto drobne, skoraj samoumevne stvari, za katere je izreklo zahvalo Bogu in morda tudi sočloveku.

Vidite, stavek »ob uri, ko ne mislite, bo prišel Gospod« ne pomeni samo trenutka našega slovesa iz tega sveta, ampak tudi trenutke v dnevu, ko se nas bo Gospod dotaknil s svojo dobroto po čisto majhnih vsakdanjih stvareh, če bomo v srcu pripravljeni, pozorni na njegovo dobroto. Če ne bomo pozorni, se niti ne bomo zavedali, kako lepo nam je, in bomo ob koncu dneva nezadovoljni in želeli še več, da bi utešili svojo praznino. Pozorno in hvaležno srce pa se bo do polnosti nasitilo ob mnogih malih dobrotah, ki jih dobri Bog vsak dan znova siplje v naše življenje. In k temu nas želi spomniti zahvalna nedelja letos.

Še ena krata papeževa misel: »Hvaležnost je roža, ki zraste samo v zemlji plemenitih duš.«