Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – 2. adventna nedelja

Pridiga – 2. adventna nedelja

Pripravite pot Gospodu.

Pridiga za 2. adventno nedeljo, 6. 12. 2020

Najosnovnejše sporočilo današnjih svetopisemskih odlomkov v besednem bogoslužju je klic k pripravi. V času pred ‘najbolj poznanim virusom na svetu’ je priprava na božič (in tudi na ‘konec sveta’ oz. leta 😊) potekala tudi v gneči trgovskih centrov, nakupovanju pozornosti za najdražje, nabavi hrane, pijače, drobnih malih pozornosti, ki polepšajo dom itd. Zagotovo to ne drži za vse, drži pa, da je bilo nakupov v tistih dneh več kot po navadi. Ob omejenih možnostih nakupovanja in prehajanja iz kraja v kraj zazveni čas priprave na božič (in ‘konec sveta’) nekoliko drugače. Bolj jasno se kaže bistveno: na kaj se pravzaprav pripravljamo in kako naj to storimo.

Prvo stvar, ki se je moramo zavedati, kadar razmišljamo o pripravi na božič, je, da ima glavno iniciativo priprave pravzaprav Bog. Ne mislimo, da bomo mi tisti, ki bomo naredili praznike lepe. Božič bo lep zaradi tega, kar bo/(je) Gospod naredil za nas. Glavni akter je pravzaprav Bog sam. To nam zalo jasno pokažeta tako Izaija kot zgodbe z Janezom Krstnikom. Kaj imam v mislih? Svetopisemska podoba Boga ni tista, da je Bog tam nekje daleč na svoji sveti gori in čaka, da bo padlo človeštvo končno spoznalo, da tako ne gre več naprej in prišlo iz vseh koncev in krajev k njemu na sveto goro. To ni podoba našega Boga. Izaija sicer govori o Gospodovi sveti gori, kjer se bodo zbrala vsa ljudstva, govori pa tudi o Bogu, ki sam stopi v akcijo in rešuje svoje ljudstvo zdaj iz Egipta, zdaj iz Babilona, enkrat pred Filistejci, drugič pred lastnimi pokvarjenimi kralji … To je naš Bog. Tak je. Ne stoji daleč, ampak takoj stopi v akcijo, kakor hitro se človek obrne stran od njega. Naredi vse, kar more, da bi nas pripeljal k večni sreči, za katero smo bili ustvarjeni. Naredi vse, pusti pa svobodo. Preden je človeštvo vedelo za Božji načrt, je bil Gabrijel pri Zahariju, šele pol leta za tem pri Mariji. Preden je Izrael slišal za tistega, ki vse prav dela in so ga od nekdaj pričakovali, je Janez krstnik že pripravljal teren. Vidite, Bog je v akciji prvi. Morda bi v tem duhu lahko razumeli začetek evangelija po Marku. Evangelist začne z besedami »Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina; kakor je zapisano pri preroku Izaiju …« Govori o tem, da je začetek evangelija, veselega oznanila o Jezusu Kristusu že tam v davnini, pri preroku Izaiju. Bog je pripravljal odrešenjsko akcijo, ko se človeštvu še sanjalo ni o tem, da bi Bog sam stopil v našo kožo in nas odrešil ‘od znotraj’, iz naše srede.

Nato šele sledi človekov odgovor. Ko enkrat v življenju zaznamo ali dojamemo, da je Bog tudi danes na svojem odrešilnem pohodu in hoče tudi mene pripeljati k sebi v polnost življenja, potem ne morem več stati križem rok in čakati, da bo odrešenje padlo k meni kot čudež z neba. Bog prihaja k meni, pripraviti moram, kar lahko. To je tako kot z nesrečo nekje v gorah. Ne morem si pomagati, zato reševalna akcija steče od nekod drugod. Vse, kar lahko naredim jaz pa je, pripravim tisti mali teren za reševalce.

O našem deležu priprave kliče tako prerok Izaija v današnjem berilu kakor tudi Janez krstnik: pripravite pot Gospodu – zravnajte steze. Hribi naj se ponižajo, doline zvišajo, krivo naj se zravna, hrapava pot postne ravna. Kako lepe podobe ovir, ki jih najdemo v našem odnosu z Bogom. Pomislite, kaj so hribi in gore v odnosu z Bogom ali ljudmi. Kaj so prepreke, da bi se lahko videli, slišali, obiskovali … in še kaj. Kaj pa doline? Ste kdaj hodili po kakšni gorski poti povsem utrujeni in potem se je pred zadnjim vzponom pokazal pred vami še velik spust, da se pojavi misel »Zakaj sedaj spet navzdol, da bom moral še enkrat spet navzgor?« Takšne doline so v življenju tiste stvari, ki v odnosih manjkajo. Marsikaj bi bilo v svetu drugače, če bi ne bilo dolin, ki jih povzroči pomanjkanje ljubezni, časa … tudi v odnosu do Boga. In tako bi lahko razmišljali še o ostalih podobah – krivih poteh, hrapavih poteh … Bolj pomembno pa je, da se o čisto konkretnih razlagah za tvoje vsakdanje življenje vpraša vsak sam. Kaj so hribi, doline, krive in hrapave poti mojih odnosih z ljudmi in kaj v odnosu z Bogom? Pustite domišljiji prosto pot

In gotovo se bo lažje spopasti s pripravo poti za Gospodov prihod (zniževanjem hribov, zasipanjem dolin, ravnanjem in glajenjem poti), če se zavedamo, da nismo mi sami tisti, ki bomo prišli do Gospoda. To je samo majhen del rešilne akcije, ki poteka od nekod drugod – iz Božjega ljubečega srca. Gospod prihaja, da bi nas rešil, zato naredimo tisto malo, kar lahko.