Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga (20. 12. 2020)

Pridiga (20. 12. 2020)

Mesto za Gospoda

Pridiga za 4. adventno nedeljo, 20. 12. 2020

Dragi moji, naj vas najprej opomnim – ni več daleč do božiča, samo še 4 dni. Ne vem, kako je pri vas, vendar vsaj pri meni potekajo letošnje priprave na božič neverjetno mirno glede na prejšnja leta. Se čisto nič ne pritožujem, tudi to ima svoj čar. Že imate vse potrebno za božič? Že veste, kje bodo letos stale jaslice, kam boste postavili figure, kje bo ležal Jezus? Verjetno imate s temi vprašanji manj težav kot jaz. V resnici še ne vem ne kje so figurice za jaslice ne kam jih bom postavil. Me pa to vprašanje vedno bolj bega. Bi pa že bilo lepo, če bi se vsaj kakšna figurica znašla kje v cerkvi …

Ko prebiramo današnje prvo berilo, lahko opazimo podobno težavo pri kralju Davidu. Ko se je njegovo kraljevanje umirilo (ko so sosednji narodi dali mir) in je zaživel v blagostanju kraljevske palače, mu misel na Gospoda ni dala miru. Čutil je potrebo, da bi tisto najdragocenejše (to je skrinja zaveze, v kateri so sveto hranili Mojzesovi tabli z desetimi zapovedmi) iz preprostega šotora prestavil v dostojno stavbo. In tako se mu je porodila ideja o lepem jeruzalemskem templju. Želel je najti mesto za Gospoda. Zgodba se odvije tako, da mu Bog po preroku razodene, da ne bo David zidal hiše za Gospoda (ampak njegov sin), bo pa Bog utrdil Davidovo hišo na veke. To je semitski izraz, ki pomeni, da bo Davidov rod večen. V dobesednem smislu obljuba traja približno štiristo let do prevlade Babiloncev. Iste besede pa zasledimo v današnjem evangeliju, ko angel govori Mariji o prestolu očeta Davida. Bog staro obljubo Davidu izpolni čisto drugače, kot bi si človek predstavljal. Izpolni jo pa vedno! Verjetno ste že kdaj doživeli kaj podobnega.

V evangeliju pa zasledimo nekoliko drugačno sliko kot v prvem berilu. Preprosta mladenka iz zakotnega Nazareta je živela preprosto, a sveto življenje (za razliko od kralj Davida, ki mu njegovi grehi niso ravno v ponos). Ob srečanju z angelom ni bila ona glavni pobudnik dogajanja (za razliko od kralja Davida). Vendar je dojela angelovo sporočilo in bila pripravljena ponuditi Gospodu topel dom.

Tako nam ta dva odlomka slikata dve zanimivi sliki duhovnega življenja: zunanji in notranji vidik vere, če bi temu tako rekli. Oba stila duhovnosti se sprašujeta o podobnih vprašanjih, izvedba pa je drugačna. Sodoben ‘kralj David’ bi ob svojem lepem in urejenem življenju razmišljal: »Živim v lepi hiši, imam urejeno okolico, družino in svojo posest, kapelica v vasi pa je v slabem stanju. Že vem, obnovil jo bom in na svoji zemlji postavil še svojo … ker smo vendarle verni.« Včasih tudi kapelica ni bila dovolj in so vaščani zgradili kar cerkev. (V naši fari imamo štiri in cel kup kapelic, križev in drugih znamenj!) Takšni izrazi vernosti so sicer lahko pristni izrazi pobožnosti, vendar sami po sebi niso dovolj, da bi iz njih lahko razpoznali, kaj ljudem vera v resnici pomeni. So neka zunanja znamenja vere, ki ni nujno povezana z mojim življenjem in vrednotami (stvarmi, ki jih cenim in jim namenjam svoj čas in sredstva).

Marijin način vernosti pa je drugačen. Ona je našla mesto za Gospoda v sebi, ne zunaj sebe. Njena dejanja in besede so bile posledica notranje povezanosti z Bogom. Sprejela je angelovo povabilo in temu povabilu (dobesedno) dala življenje, nek viden, otipljiv način. Tako se ob njej lahko najprej učimo, da v življenje spravimo vse dobre Božje navdihe, ki jih v življenju zaznamo. Ste kdaj doživeli, da vas je kot strela z jasnega prešinila misel, da bi naredili nekaj dobrega (npr. poklicali Korenčkovo Micko, s katero se že dolgo niste slišali)? Mariji boste podobni, če boste navdih spravili v življenje (in Korenčkovo Micko tudi poklicali) – seveda, če ste prej presodili, da gre za Božji navdih. Tudi skušnjavec občasno pošilja svoje ‘navdihe’, ki so včasih na zunaj zelo podobni Božjim (poklicati Korenčkovo Micko v trenutku, ko bi moral opraviti kakšno drugo dolžnost – npr. učiti se za izpit).

Marijina odprtost Božjim navdihom nas vabi, da razmislimo o svojem življenju: kje je mojem življenju mesto za Gospoda? Kako moja vera vpliva na moja dejanja, besede, vrednote? Je vera res globoko zasidrana v meni? Mi res veliko pomeni? Stvari, ki mi veliko pomenijo, so tiste, katerim namenjam tudi veliko časa in energije, jim dajem prednost pred drugimi stvarmi. Te stvari usmerjajo moj način razmišljanja, moj način izražanja, usmerjajo moje odločitve. Tako želi tudi odnos z Bogom prežeti vsa področja mojega življenja. Ta odnos mora postati tudi zaznaven – v naših besedah, v dejanjih, odločitvah …

Res smo že tik pred božičem in čas nas vabi k zadnjim finesam priprav na praznik. A med vsemi stvarmi ne smemo pozabiti na zelo preprosto vprašanje, ki nas v teh dneh mora zaposlovati: kje bom v svojem življenju pripravil mesto za Gospoda? Kam ga želim letos povabiti? In to vprašanje naj ne dobi odgovora zgolj v tistih nekaj kvadratnih centimetrih tega sveta, kamor bom letos v jaslicah postavil figurico za Jezusa.