Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – Jezusov krst

Pridiga – Jezusov krst

Jezusov krst

Pridiga za nedeljo Jezusovega krsta, 10. 1. 2021

Tako, pa je božični čas za nami. Hitro mine ta lepa doba cerkvenega leta. In zato imajo ponekod navado jaslice (in božične pesmi) obdržati vse tja do svečnice (2. 2.). No, v naši župnijski cerkvi ni več jaslic, sem jih že pospravil. Ste jih zamudili? Prav vam je 😊 Saj veste, tako je tudi z ostalimi stvarmi v življenju … če človek predolgo čaka, priložnost mine …

Cerkveno leto nas tokrat pelje naprej po poti. Imeli smo dovolj časa, da smo občudovali čudovit čudež Božje bližine, ki si izbere nemogoče razmere, da bi sočustvoval z našo revščino srca. Danes pa nam evangelij slika nov čudež Božje bližine, ki se je zgodil ob reki Jordan.

Ta reka je bila nekoč velika ovira za Božje ljudstvo. Ko so po štiridesetih letih tavanja po puščavi hodili iz Egipta v obljubljeno deželo je bila prav ista reka velika ovira, da bi ljudstvo lahko prišlo do svojega cilja. Bog je naredil podoben čudež kot v Rdečem morju: voda se je po pripravah in molitvi duhovnikov ustavila in ljudstvo je lahko prečkalo to oviro s svojimi otroki in vso živino. In ta ista voda je bila čez toliko stoletij spet kraj zanimivega čudeža.

Tam so se ob puščavskem pridigarju Janezu, ki se ga je prijel vzdevek krstnik (ker je krščeval, oblival ali potapljal v vodo), zbirali mnogi ljudje. Vleklo jih je iz mest tja k jordanski vodi, da so poslušali tega puščavskega pridigarja. Ganjeni so bili ob njegovih govorih in v življenju so želeli spremembo. Žal jim je bilo starega življenja in grehov. Zato so kot znak očiščevanja stopali v vodo in Janez jih je krščeval. Z dejanjem samim so molili in prosili Boga, naj očisti njihovo srce kakor jordanska voda, ki očiščuje telo. Tu še nismo pri čudežu. Čudež se začne, ko brezmadežni Božji sin pride sam v puščavo in se postavi v vrsto med grešnike, da bi se tudi on dal krstiti. Si predstavljate, kaj bi si ljudje mislili, če bi ga videli: »Glej, še en grešnik se je postavil v vrsto za krst.« Prav malo mu je bilo mar, kaj si bodo o njem mislili ljudje. Želel je le izpolniti Očetovo voljo. In na tem mestu mislim, da bi takšno mentaliteto morali imeti vsi, ki se kdaj obremenjujemo s tem, kaj si bodo pa drugi mislili, če …

Nato se zgodi čudež, da se Bog prvič zelo jasno razodene kot Sveta Trojica – Oče (kot glas iz nebes), Sin (v vodi pri Janezu) in Sveti Duh (v podobi goloba).

Če se iz tega razmišljanja premaknemo še malo v sedanjost, se lahko najprej spomnimo, da smo tudi mi bili nekoč v vodi. Pred nami je bila nepremagljiva ovira, ki nas je ločevala z Bogom – greh. Bog je poskrbel za čudež, da je očistil naše srce kakor voda v krstilniku očiščuje telo. S krstom smo postali Božji otroci, ker tudi za nas veljajo Očetove besede: »Ta je moj ljubljeni sin/hči, zelo sem ga vesel.«

Krst je resnično velika stvar, ki smo jo prejeli v življenju. Ni pa samo nekaj romantično lepega. Vsebuje tudi zahtevno nalogo. Izaija v današnjem berilu na zanimiv način napove, kaj bo počel Jezus v svojem življenju: » … tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« Beseda, o kateri govori je Jezus. Ni se vrnil nazaj v nebesa, dokler ni storil vsega, kar je oče hotel.

Mar ni to tudi naša naloga? Da v življenju izpolnimo svoje življenjsko poslanstvo? Da iščemo in vsakodnevno izpolnjujejo to, kar Oče želi od nas? In to ni nekaj mučnega in suženjskega, temveč nekaj, kar tudi prinaša največje veselje in mir in bogastvo v naše življenje.

Ob vsakem krstu otroka (ali odraslega) si želim to, da bi ta človek v življenju izpolnil Očetovo poslanstvo, ki ga je zanj izbral. In nenazadnje si to želim tudi zase, za vse mlade, ki iščejo življenjsko pot in za vse ostale, ki jih dobri Bog pošilja v moje življenje.