Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – 2. nedelja med letom

Pridiga – 2. nedelja med letom

Veliki klic

Pridiga za drugo nedeljo med letom, 17. 1. 2021

Človeško zgodovino delimo na dva dela – na čas pred Jezusom in čas po Jezusu (ali čas pred našim štetjem in čas po našem štetju – za tiste, ki se jim Jezus ne zdi zanimiv). Kateri dogodek v vašem življenju deli vaše življenje na čas »pred« in »po« njem? Morda krst? Morda kak poseben Božji dotik? Poroka? Rojstvo otroka? Oseba, ki ste jo srečali? Čudež, da ste še živi? … Zase lahko mirno rečem, da je bil to nekoliko posebno srečanje z Bogom – pravzaprav njegovo povabilo k molitvi. Tako bi razdelil svoje življenje na čas preden sem se osebno srečal z Bogom in čas po tem. Od takrat naprej je bilo moje življenje drugačno. Kaj pa vem, morda bi to lahko pripisal zgolj takšnemu obdobju v mojem odraščanju. Vendar je življenje takrat dobilo nek zanimiv smisel, barve, ki jih prej ni imelo. To seveda ne pomeni, da je bilo vse naenkrat čudežno enostavno, je bilo pa gotovo drugačno, bolj smiselno.

Takšen klic so doživeli tudi dvanajsteri Jezusovi učenci. Spremenil je njihovo življenje. Seveda so morali na klic odgovoriti in za seboj pustiti svoje staro življenje. Tega tudi ni bil zmožen vsak. V evangelijih beremo o nekaj takšnih primerih. Dvanajsteri so se odločili iti in se ločili od starega življenja. Vendar je treba povedati, da tudi ta odgovor ni bil zgolj enkratno dejanje, temveč je postal življenjska drža. Tako je kot s poroko. Poročna obljuba je temeljni dogodek za zakonca, vendar je zgolj dogodek v zgodovini, ki ga je treba vsak dan znova živeti; obljuba (odločitev) postane življenjska drža.

Jezusov učenec ne postaneš s krstom ali kakšnim posebnim Božjim povabilom. To je zgolj začetek. Jezusov učenec je tisti, ki je sprejel življenjsko držo učenca, to je nekoga, ki se je vedno znova (vse življenje) pripravljen učiti ob Jezusu. Ta klic je treba znova obnavljati in živeti. V današnjem prvem berilu imamo v ozadju prebrane zgodbe o dečku Samuelu in duhovniku Éliju pravzaprav zgodbo o tem, kaj se zgodi, če človek neha poslušati Boga, neha biti njegov učenec. Preprost mlad fan ponoči sliši skrivnostni klic in se sredi noči trikrat odpravi budit duhovnika Élija. Duhovnik Éli ni prepoznal, da želi dečka verjetno nagovoriti Bog. Se vam zdi to čudno? Morda mu lahko najdemo vrsto opravičil, vendar če dobro pogledamo duhovnikovo zgodbo v Svetem pismu, lahko vidimo, da pisec te svetopisemske knjige upravičeno zapiše v začetku, da je bilo videnje v tistih časih redko in ni ‘prodrlo skozi’. Duhovnik Éli je na primer vedel, kakšno zlo sta počenjala njegova sinova in ju kljub Božjemu naročilu ni posvaril. Samuelovo mamo je pred leti brezčutno obsodil, da hodi pijana molit v Božjo hišo … in podobne zgodbe. Se potem še lahko čudimo, da ni bil zmožen prepoznati Božjega glasu in se je Bog namesto na ‘profesionalca’ moral obrniti na preprostega dečka v templju, ki je bil za razliko od ‘profesionalca’ pripravljen prisluhniti Božjemu glasu? Da povemo o tej zgodbi še nekaj pozitivnega: Samuelu je to nočno doživetje spremenilo življenje. Za vse življenje je postal Božji glasnik, prerok, po katerem je Bog dal Izraelu prva dva kralja. In to zato, ker nikoli ni nehal poslušati Božjega glasu in se ob njem učiti.

Se mi zdi, da nas te zgodbe lahko močno nagovarjajo in sprašujejo o trenutku, ko je Bog nam rekel: »Hodi za menoj«. Ta klic ima moč spremeniti življenje. Močno si želim, da bi ga doživeli mnogi med nami. Še bolj pa to, da tisti, ki so ta klic nekoč že slišali, nikoli ne bi nehali poslušati Božjega glasu; nikoli ne bi nehali biti njegovi učenci. Tako bi torej lahko delili svoje življenje na »pred« in »po« Kristusu. V obratnem primeru ga boste pač delili na »pred« in »po« vašem štetju … karkoli že to bo ta dogodek.