Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – 5. nedelja med letom

Pridiga – 5. nedelja med letom

Zdravje pač ni vse …

Pridiga za 5. nedeljo med letom, 7. 2. 2021

Ne morem si pomagati … ob današnjem naboru Božje besede mi na misel zopet prihaja tisto zame najbolj neumno novoletno voščilo: »Sam’ da bo zdravje« ali pa v različici: »Če bo zdravje, pol bo vse.« Si kar predstavljam, kaj je celo mesto (oz. vas) pritegnilo k Petrovi hiši, ko se je razvedelo, da je Jezus čudežno ozdravil Petrovo bolno taščo. Sploh pa v tistem času, ko o kakšnem zdravstvenem sistemu ni ne duha ne sluha. Za te bolnike je bil Jezus ‘bog’, ker jih je ozdravljal. Če pa se je kdo vsaj malo zamislil ob njegovih besedah, ozdravljenjih in izganjanju hudobnih duhov, je moral priznati, da takšnih stvari človek ne zmore; to zmore samo Bog.

Za mnoge je bilo takšno srečanje z Jezusom prilika, ki jim je odprla oči. Zanje je bil trenutek Božjega dotika, trenutek, ki utrdi vero v Boga, trenutek, ki spremeni vse. In to pomeni več kot telesno ozdravljenje. Prepričan pa sem, da je bil ta dogodek za mnoge zgolj srečanje s ‘čudodelnikom’. In sedaj, ko je telo zdravo, se lahko star način življenja nadaljuje, dokler telo zopet ne zboli. Zakaj je torej Jezus delal takšne čudeže (ali znamenja)? Predvsem zato, da bi človeka pripeljal bliže k Bogu. Bistvena stvar pri čudežnih ozdravitvah ni ozdravitev telesa, temveč nekaj globljega. Viden čudež je samo v pomoč, da bi se zgodilo nekaj globoko v človeški notranjosti – srečanje z Bogom.

Mogoče že malce čutite, zakaj imam pridobljeno alergijo na izjavo ‘ če bo zdravje, pol bo vse.’ Če se čudežna ozdravitev ni dotaknila srca, če človek ni doživel Božjega dotika, če mu to srečanje z Bogom ni utrdilo vere … lahko mirno rečemo, da se je zgodila zaman, saj bo telo enkrat spet bolno; zgodila se je brez tistega največjega možnega učinka – da se spremeni srce in posledično celoten pogled na življenje. Kaj koristi zgolj ozdravitev telesa, če bo v duši ostala ista praznina kot nekoč? Kaj pomaga zdravo telo, če je življenje še vedno brez pravega smisla, brez Boga? Telo bo nekoč spet omagalo – in kaj bo drugače – poleg še nekaj mesecev/let brez globokega miru, veselja, smisla?

Poglejmo pa sedaj še na svetlo stran: kaj pa se zgodi, če nekdo doživi Božji poseg v njegovo življenje, ki zamaje srce in ga odpre za ljubeč in bogat odnos z Bogom, ki ga morda ni izkusil še nikoli poprej? Tak dotik človeka spremeni: življenje in vrednote pogosto obrne na glavo ali vsaj v pravilen vrstni red. In tak človek čuti neko zelo globoko potrebo po Bogu in po tem, da o tem spregovori tudi drugim.

Večkrat sem že dejal in velikokrat srečamo to misel v evangelijih – o svoji izkušnji z Jezusom ne smemo molčati. Ko smo enkrat doživeli, kaj je Bog storil za nas, moramo to veselo vest (evangelij) povedati drugim! Pavel v drugem berilu jasno pravi: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!« Pa to velja tako za apostole kot za preproste ljudi – velja za vse, ki smo bili pri krstu. Pa tudi za vse, ki smo kdaj bili pri maši, kjer nas duhovnik/diakon vedno ‘nažene ven’, da bi Jezusa ponesli sedaj še drugim.

Srčika problemov v delovanju Katoliške cerkve je v tem, da smo zanemarili svoje temeljno poslanstvo – pojdite po vsem svetu, naredite učence, krščujte in učite … V bistvu smo misijonarska Cerkev. Smo skupnost, ki je doživela Boga, se ob njem hrani in uči ter v vsakdanjih okoliščinah življenje oblikuje po njegovi besedi. Vendar ta skupnost tega ne sme držati zase. Če se to zgodi, potem, se klopi v cerkvah vztrajno praznijo. V Zahodnem svetu je od vseh krščenih katoličanov okoli 7 odstotkov ljudi tistih, ki so v župnijah aktivni in jo s svojimi sredstvi podpirajo. Pred-Covid statistika nedeljskega obiska maše je bila v Sloveniji okoli 10 odstotkov krščenih, od tega pa precej nizek odstotek teh, ki so bolj globoko vključeni v življenje župnije. Na Zahodu je okoli 11 odstotkov tistih, ki so sicer krščeni, pa nikoli ne pridejo blizu, niti za praznike. Potem pa je tukaj ogromno število (t.i. 82 odstotkov) tistih, ki še imajo nek stik s Cerkvijo, a se počasi oddaljujejo. Pomislite – kdo bo takšnim prinesel evangelij, veselo oznanilo o Jezusu? Duhovnik, ki ga vidijo tu in tam za praznike, morda za kak pogreb, ali tu in tam zato, ker so dali otroka k verouku (pa potem duhovniki nekaj [nenavadnega] zahtevamo od njih …)? Mislite, da se ljudje zaradi takšnih doživetij obračajo bliže k Bogu in njegovi Cerkvi?

Ne, ker glavna naloga oznanjevanja evangelija ne sloni na ramenih duhovnikov, ampak vseh krščenih. In teh ‘82%’ ne bomo dosegli, če bomo v svetu živeli kot anonimni kristjani. Vse naše življenje mora govoriti o Bogu, naša dejanja mora navdihovati njegova Beseda. Zaradi Jezusa je naš jezik drugačen in dejanja tudi.

Ko boste v tem tednu srečevali druge ljudi, pomislite: »Zakaj neki jih Bog pošilja v moje življenje?« Morda prav zato, da jim bom lahko spregovoril o Jezusu – z besedo ali dejanji: prisluhnil njihovim težavam, sočustvoval z njimi, si zanje vzel čas, se z njimi veselil, zanje molil, bil z njimi prijazen, morda tudi usmiljeno strog/jasen, z njimi delil svoje izkušnje, tudi svoje dvome in vprašanja. Hoditi za Jezusom ne pomeni vedno vedeti vsega. Hoja za njim odpira tudi vprašanja, dvome. Prinaša pa tudi zavest, da bo Bog poskrbel za nas, če mu bomo zaupali. …

Skratka, Bog nam pošilja drugega človeka na pot življenja zato, da bi mu prinesli veselo vest o Jezusu, da bi tudi v njihovo srce prišlo tisto, kar je spremenilo nas.