Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – 6. nedelja med letom

Pridiga – 6. nedelja med letom

V izolaciji

Pridiga za 6. nedeljo med letom, 14. 2. 2021

Tokratni nabor svetopisemskih odlomkov lahko v trenutni situaciji dojamemo zelo življenjsko, dosti globlje kot pred enim letom. Si predstavljate, kaj se je zgodilo s človekom, ki so se mu na koži pojavili prvi znaki kužne in neozdravljive bolezni? Po Mojzesovi postavi (zakonu) so se pokazali duhovnikom, ki so mu odredili izolacijo od skupnosti. Ukrep je bil logičen in nujno potreben. Z ljudmi se ni smel več družiti, niti k bogoslužju ni mogel (podobno v preteklih mesecih), zakrival si je brado (mi uporabljamo maske, ki imajo podoben učinek), imel razmršene lase (ni dostopa do frizerjev), raztrgano obleko (tudi trgovine so bile zaprte) … Najhujše od vsega je bila izolacija – tako družbena kot bogoslužna, verska. Človek ni čutil samo, da je bolan. Imeli so ga za nečistega in v tistem času so razumeli takšne bolezni in nesreče kot kazni za greh, ki jih je človek (domnevno) naredil.

Po drugi strani pa nam predpisi o izolaciji iz Mojzesove postave govorijo o tisti globlji resničnosti našega greha. Ena izmed neizbežnih posledic greha je izolacija od Boga in pogosto tudi izolacija od ljudi. Kar pomislite, katere od desetih zapoved nas ne oddaljujejo za povrh še od sočloveka: ne ubijaj? Ne kradi? Ne laži (oz. kot smo se učili ‘ne pričaj po krivem’ – če to zapoved nekoliko poslovenimo v sodoben slovenski jezik)? Posledica greha je izolacija. Greh krha človeške vezi, ruši zaupanje, povzroči pregrade, zamere, krivico, neodpuščanje – skratka želi osamiti človeka. Prav tako pa počasi nastaja vedno večja pregrada med človekom in Bogom. To praznino pa počasi napolnijo nadomestki kot so želja po oblasti, moči, užitku … ki človeka puščajo praznega in vedno bolj izoliranega.

Če ste kdaj v svojem življenju doživeli ‘izoliranost’ od drugega človeka zaradi kakšnih močnih zamer, krivic, neodpuščanja ipd., potem veste, kako težko je te stvari premagati. Pravzaprav imamo izkušnjo, da s človeškimi močmi tega včasih niti ne zmoremo.

Da bi se rešili teh težkih posledic greha, moramo storiti to, kar je storil gobavec v evangeliju. Nam se zdi nekako edino logično, da je za ozdravitev prišel k Jezusu in ga prosil, da bi ga ozdravil. Vendar je bilo to dejanje pravi škandal. Podobno kot bi nekdo s potrjeno okužbo šel direktno v zdravstveni dom in svojega zdravnika prosil za zdravila (vmes pa okužil celo množico ljudi z zdravnikom vred). Gobavec se približal Jezusu in ga prosi pomoči. Grešnik se mora približati Jezusu in ga prositi pomoči. Treba se je odpraviti na pot, vstati iz naslonjača, pustiti preteklost, pustiti druge naj si mislijo, kar si hočejo … in se približati Gospodu. Živo srečanje z Jezusom je tisto, ki zdravi. Ni bilo dovolj, da bi gobavec samo od daleč prosil odpuščanja. Jezus sam je hotel položiti roko nanj. To je bil spet škandal zase. In ali ni podobno škandalozno, ko se hoče tudi Jezus danes dotakniti naših rok, našega telesa in stopiti v naše življenje v svetem obhajilu? To je živ dotik z Jezusom. Sicer nekoliko drugačen od dotika, ki ga je doživel gobavec, vendar nič kaj manj živ in resničen.

Veste, vsem bi privoščil živo srečanje z Gospodom, ki spreminja življenja! Ne pogrešam polne cerkve vernikov in slovesnih bogoslužij. Pogrešam pa tiste, ki živijo iz živega stika z Gospodom, ki se ne bodo zadovoljili zgolj s klicanjem Gospodovega imena od daleč; takšne, ki bodo drzni kot gobavec in si upali priti bližje, porabiti vse možnosti, ki mu jih čas daje, da bi do tega stika v živo tudi prišli.

Kako krasen uvod v postni čas je današnja Božja beseda! Želi nam pokazati, kakšno moč ima živo srečanje z Gospodom, da bi se mu lahko v postnem času približali kot ta verni in drzni gobavec.