Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – 2. postna nedelja

Pridiga – 2. postna nedelja

daritev – merilo verske globine

Pridiga za 2. postno nedeljo, 28. 2. 2021

Prejšnjo nedeljo smo se v prvem berilu srečali z zgodbo o Noetu in zavezi, ki jo po potopu sklene Bog z njim. Bog že takoj po padcu človeku obljubi odrešenje. Noetova zgodba je z sklopu začetnih zgodb v Svetem pismu prva takšna zgodba o izpolnitvi te obljube. Takšnim zgodbam sledijo še mnoge druge vse tja do Kristusove daritve na križu, kjer se Božja obljuba izpolni za vse večne čase, ko Bog Oče za odrešenje človeštva daruje največ, kar ima, svojega ljubljenega Sina.

Če nam je prejšnja nedelja govorila o Božji zvestobi in zavezi, ki jo Bog sklepa s človekom, nam tokratno berilo preko Abrahama ponudi človekov odgovor na Božjo obljubo, zavezo. Zgodba o Abrahamu in Izakovi daritvi je pretresljiva. Bog obljubi Abrahamu potomstvo, in ko po čudežu dobita otroka, Bog od njega zahteva, da ga odpelje na goro in tam daruje. Vendar je Abraham poslušen. Bog ni želel človeške žrtve, hotel je le preizkusiti, če bi mu Abraham res dal še zadnjo najdragocenejšo stvar, ki jo ima – sina Izaka. Če bi danes kakšen oče imel podobno videnje, bi verjetno končal v zaporu, otrok pa pri kakšni drugi družini. Vendar danes za razliko od Izraelcev v okoliških narodih tudi ne najdemo več darovanja  človeških žrtev raznim božanstvom, kar so v tistem času poznali. Tudi v tem, da Bog noče človeških žrtev, so se Izraelci ločili od drugih narodov.

Dragoceni nauk te zgodbe ni presojanje zgodbe z današnjimi očmi, razmišljanju o krutosti dogodka itd., ampak v preprostem dejstvu, da je bil Abraham Bogu pripravljena dati vse. Čisto vse. Doživel je, kakšno moč ima Bog. Doživel je, nekoč nek skrivnostni klic, ki ga je poklical iz Ura na Kaldejskem v neznano deželo, ki mu jo je ta skrivnosten glas obljubil. Ta Božji glas mu je obljubil otroka, če prav je bilo to človeško gledano že nemogoče. Abraham je doživel nekaj nenavadnih dogodkov in Božjo moč. Doživel pa je tudi izpolnitev Božje obljube s potomstvom. In kaj je bil Abrahamov odgovor Bogu? Pripravljen mu je bil dati vse, kar ima in popolnoma zaupati njegovim načrtom.

Če smo v življenju doživeli, da Bog skrbi z nas in da je zvest obljubam, ki nam jih daje in o njih lahko beremo v Svetem pismu, potem je moj odgovor Bogu pripravljeno srce, ki mu želi dati vse, kar ima. Če Bogu damo vse, kar imamo, se bodo vse stvari postavile na prava mesta. Ker Bog je zvest in nam hoče dati samo najboljše. Dokler pa Bogu damo vse, razen krmila našega življenja (naših načrtov in drugih najpomembnejših stvari v življenju), potem ne bomo doživeli prave svobode in lepote hoje za Gospodom. Dokler se krčevito oklepamo življenja, zdravja, najdražjih, celo družine in drugih stvari, ki nam veliko pomenijo, in želimo vse stvari kontrolirati in usmerjati mi, do takrat stvari ne bodo na pravih mestih in ne bomo okusili svobode, ki nam jo hoče dati Bog. Šele ko mu vse to izročimo v zaupanju, da bo on vodil naše življenje (tudi zdravje … saj Bog že ve …), naše najdražje, družino, otroke in vse ostalo, potem se bodo stvari odvijale v pravo smer. In tej drži rečemo vera v Boga. Globina naše vere se namreč meri v enotah dragocenosti daru, ki smo ga pripravljeni dati v Božje roke. Vzemimo si za zgled Abrahama.