Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – 4. postna nedelja

Pridiga – 4. postna nedelja

drugi polčas

Pridiga za 4. postno nedeljo, 14. 3. 2021

Dragi moji, polovica postnega časa je za nami in velika noč ni tako zelo daleč. Pot, po kateri hodimo v letošnjem postnem času, nas vodi od Božje zvestobe zavezi, ki jo sklepa z nami, podaritve, ki je temelj tega dejanja, do današnjega razmisleka.

Pisec druge kroniške knjige zelo dobro povzame dogajanje okoli šestega stoletja pred Kristusom. Opisuje, kako je bilo Bogu ljubo ljudstvo nezvesto. Bog pa je v svoji ljubezni pošiljal preroke, da bi jih opominjali in usmerili na pravo pot. Vendar se ljudstvo ne zmeni, še več, preroke utišajo – nekatere tudi nasilno. Ko ni bilo več druge rešitve, red naredi tuje ljudstvo, ki pride iz Babilona, opustoši deželo, razruši Jeruzalem in mnoge odpelje sabo v Babilon kot vojni plen, kot sužnje. Večina teh nikoli več ne vidi svoje dežele. Po sedemdesetih letih se nova generacija pod novim kraljem sme vrniti nazaj. Dežela je drugačna, življenje se počasi uredi, vendar nikoli ni več svobode, kot so jo poznali prej; Izraelski narod ni bil več samostojen.

(V tistem času tik pred prihodom Kaldejcev je živel prerok Jeremija. Celotna njegova knjiga je napisana v raznih opominih, preroških dejanjih, da bi se ljudje spametovali, a nič ne zaleže. Ob branju te knjige lahko zaslutimo utrip razdejanja v deželi. Mogoče pokukamo v tem tednu k Jeremiju, da dobimo občutek tistega časa.)

Vendar se moramo vprašati, kaj imajo tile odlomki Svetega pisma povedati ljudem 27 stoletij kasneje?

Govorijo nam o moči zla in Božji aktivni volji, da človeka ne prepusti zlu, ampak ga vedno znova očiščuje. Vse to Bog dela, »ker se mu je smililo njegovo ljudstvo,« kot pravi današnje berilo. Dinamika zla je pač destruktivna. Zlo želi uničevati in škodovati človeku. Človek pa se na to navadi in ima občutek, da je še ‘kar v redu’. Kolikokrat slišimo kakšne izjave, da smo ljudje generalno gledano ‘kar v redu’ in da živimo ‘kar v redu’ življenje. Vprašati bi se morali iskreno, če je temu res tako. Ko je prišla prva karantena in se je življenje začuda umirilo, smo vsi odkrivali blagodejne učinke tega, na kar smo prej pozabili. Naenkrat nekatere stvari iz preteklega načina življenja niso bile več ‘v redu’. Takšne in drugačne opomine bi morali vzeti resno in ne kot Izraelci pred davnimi časi. Bog bo naredil vse, kar je v njegovi moči (On pa je vsemogočen …), da bi nas osvobodil zla.

In kje je v času preizkušenj Božje veselo oznanilo? V današnjem evangeliju najdemo enega najlepših stavkov v Svetem pismu. Jezus pravi pismouku Nikodemu: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«

Kljub našim nepopolnostim, kljub našim grehom (kljub temu, da kdaj mislimo, da jih celo nimamo), kljub naši trdovratnosti, da vztrajamo v slabih odločitvah, da ne najdemo časa za Boga (razen, ko se zgod kak ‘bogpomagaj’), ni časa za molitev, spregledamo priložnosti za dobro delo in še bi lahko brskali po seznamih za izpraševanje vesti – kljub vsemu temu je poslal svojega Sina na svet, da bi nas rešil. In če mu zaupamo, verujemo, se ne bomo pogubili (zapadli zlu), ampak imeli večno življenje (ne samo teh nekaj desetletij na zemlji).

Zaradi greha in zlih odločitev v življenju bomo delali pokoro, ker nas zlo samo po sebi uničuje. Bog tega noče. On hoče, da bi bili svobodni tega, da bi živeli polno življenje, ki nam ga želi podariti. Čas je, da ga povabimo v svoje življenje in ga prosimo, naj uničuje v nas moč zla. Prosimo ga za polnost življenja, ki ga obljublja.

Na tem mestu bi moral dodati še drobni tisk: Bog resno usliši takšne molitve in bo čisto zares očistil, kar ne spada v naše življenje. To pa zna biti kdaj tudi neprijetno. Vendar je končano stanje neprimerljivo boljše.