Close
Rečica ob Savinji 74, 3332 Rečica ob Savinji

Pridiga – 5. postna nedelja

Pridiga – 5. postna nedelja

Zakaj so drevesa v gozdu

Pridiga za 5. postno nedeljo, 21. 3. 2021

Današnji peti postni nedelji pravimo tudi tiha nedelja. To ime ni nastalo zato, da bi cerkveni zbori na koru malo umolknili. Če bi se še malo pošalili bi lahko rekli, da je ime nastalo zaradi izpraševanja vesti sodobnemu kristjanu. Za kaj gre?

Današnji evangeljski odlomek nam prikaže zadnji del Jezusovega življenja, ko pride Jezus za praznik (pasho, judovsko veliko noč) v Jeruzalem. To je njegov zadnji prihod v Jeruzalem. Za praznik pashe je prišlo v mesto veliko Judov, pa tudi tujcev, od katerih so bili tudi mnogi grško govoreči Judje. Nekaj Grkov je prosilo apostola Filipa, da bi jim pokazal Jezusa, ker so ga želeli videti. Filip je povedal Andreju in stopila sta to povedat Jezusu. Zakaj sem se šalil z imenom tihe nedelje? Zato, ker danes veliko ljudi išče Jezusa, pa kar ne najdejo tistih sodobnih ‘Filipov’, ki bi jim pokazali, kje je Jezus. Naši sodobni ‘Filipi’ molčijo ali pa se skrijejo, da jih ne bi našli, oz. se izmikajo, ker pač to oni ne zmorejo in je toliko drugih, ki to znajo bolje … [bla bla bla … bi še lahko naštevali raznih izgovorov]. Tako da je danes pravzaprav praznik vseh tistih Jezusovih učencev, ki molčijo o Jezusu in ga ne razglašajo naokoli … če jim zaradi tega sploh še lahko rečemo Jezusovi učenci.

Drugi problem pa je, da takšni ‘sodobni Filipi’ pravzaprav niso pravi Jezusovi učenci. Jezus je Filipu in Andreju takoj postregel s preprosto prispodobo o smrti pšeničnega zrna. Zrno mora ‘umreti’, da iz njega nekaj nastane. Zrno se mora odpovedati svoji samozadostnosti, potem postane rodovitno. Zrno ima v sebi močan potencial za življenje, o katerem se mu še sanjalo ni.

Najprej je to umirajoče zrno lepa prispodoba za Jezusa, ki bo umrl in s svojo smrtjo in vstajenjem človeštvu prinesel novo življenje. Nato je to tudi pripoved o Jezusovem učencu, človeku, ki hoče za Jezusom. Če hočeš zares biti kristjan, upravičiti svoje ime, ki ga imaš po Kristusu, potem moraš tudi ti biti kot pšenično zrno – umreti, da boš imel življenje. To seveda ne pomeni vzeti si življenja. To pomeni odpovedati se vsem stvarem na tem svetu in sprejeti Božji načrt. S tem omogočimo, da iz našega življenja zraste neka čudovita Božja bilka, Božje življenje, o katerem se nam morda niti sanjalo ni. Biti kot pšenično zrno pomeni odpovedati se svojim načrtom in sprejeti Božji načrt. Odpovedati se egoizmu, zagledanosti vase, skrbi samo za lastne potrebe, grabežljivosti, svojem uprav … in se podariti Bogu in ljudem. To pomeni umreti kot pšenično zrno. Ne nazadnje to molimo tudi v molitvi očenaš: »zgodi se tvoja volja: kakor v nebesih, tako na zemlji.«

In zakaj so drevesa v gozdu? Drevesa v gozdu so vsa zrasla iz drobnih semen, ki se niso krčevito oklepala svoje lastne lupinice in skrbela sama zase in svoje malo skrito življenje. Naravno semenom je, da iz njih vzklije nekaj novega. Zakaj se zdi, da sodobnemu Jezusovemu učencu ni tako naravno, da bi odmrl samemu sebi ali da bi sporočilo o Jezusu prinesel med ljudi?